ZNANSTVENI PRISTOPI
storitve ACT Centra so znanstveno podprte.
ACT
trening sprejemanja in zavzetosti
(ang. Acceptance and Commitment Training)
ACT je akronim (ACT izgovarjamo z eno besedo) za trening (terapijo) sprejemanja in zavzetosti (ang. Acceptance and Commitment Therapy/Training). ACT je razvil dr. Steven Hayes s svojo raziskovalno skupino in je v zadnjem desetletju postala ena izmed vodilnih znanstveno preizkušenih intervencij na osnovi čuječnosti. ACT je oblika psihoterapije/treninga, pa tudi veja klinične analize vedenja. Spada v skupino kognitivno-vedenjskih terapij (cognitive-behavior therapy - CBT). Gre za empirično in znanstveno utemeljeno psihološko intervencijo, ki uporablja strategije sprejemanja in čuječnosti skupaj s strategijami zavzetosti ciljem/vrednotam in spremembam vedenja z namenom povečanja psihološke prožnosti/fleksibilnosti. Čeprav temelji na kognitivno-vedenjskem okviru, je pod močnim vplivom konceptov čuječnosti.
Cilj ACT-a ni odprava težkih občutkov, temveč je cilj biti tukaj in zdaj s tem, kar življenje prinaša in delati korake k smislu in ciljnemu vedenju. ACT spodbuja ljudi, naj se odprejo neprijetnim občutkom in se naučijo, da se nanje ne odzovejo pretirano. Tako kot druge intervencije, ki temeljijo na čuječnosti, ACT ni osredotočen na spreminjanje neprijetnih dogodkov ali zmanjšanje simptomov, temveč na učenje, kako lahko naredimo prostor za težke misli, občutke, čustva in spomine in kljub njihovi prisotnosti (brez boja in bega) živimo polno, smiselno, srečno in mirno življenje. Vendar pa je, za razliko od drugih pristopov, ki temeljijo na čuječnosti in izvajajo dolge ure formalne meditacije, ACT usmerjena v vertikalne & horizontalne veščine, ki lahko pomagajo obvladati stiske s krajšimi in učinkovitimi vajami. To je še posebej koristno za tiste, ki imajo težave z dolgotrajno meditacijo v mirnem izoliranem (laboratorij) prostoru.
V nasprotju s predpostavko o »zdravi normalnosti« zahodne psihologije, ACT predpostavlja, da so psihološki procesi običajnega, normalnega človeškega uma pogosto destruktivni in nam povzročajo psihološko trpljenje. Zmanjševanje simptomov (psihološkega trpljenja) ni namen ACT-a, saj naj bi stalni poskusi, da bi se znebili simptomov, protislovno ustvarjajo še več psihološkega trpljenja. ACT razkriva vzroke in posledice izkustvenega izogibanja in poizkusov nadzora neželenih čustev, miselnega toka, spominov, doživljanj, ipd. Metode in tehnike ACT vključujejo načine za razvoj veščin in sposobnosti sprejemanja (dopuščanja in odpuščanja) in sposobnosti biti tukaj in zdaj, da bi bili učinkoviti v smeri smiselnega, srečnega in polnega življenja.
Model psihološke fleksibilnosti (t.i. Hexaflex) je osrednji model ACT-a in temelji na procesih (procesna terapija), ki vključuje šest procesov psihološke fleksibilnosti: stik s sedanjim trenutkom, vrednote, prevzeta aktivnost, »jaz« kot kontekst, distanciranje in sprejemanje.
Psihološka fleksibilnost nam omogoča, da z zavestjo, odprtostjo in osredotočenostjo sprejemamo učinkovite ukrepe, ki jih vodijo vrednote.
Model »Hexaflex« je poenostavljeno predstavljen v modelu »Triflex«:
Bodi tukaj in zdaj – sposobnost biti v sedanjem trenutku, osredotočeni in angažirani – pozorni na to, kje smo, s kom smo in kaj počnemo. Biti prisoten tukaj in zdaj je veščina čuječnosti, ki je zelo pomembna tudi v delovnem okolju. Sposobnost, da smo popolnoma osredotočeni na nalogo, prispeva k delovni storilnosti in tudi boljšemu počutju.
Odpri se – sposobnost narediti prostor za vse svoje misli in občutke (tako pozitivne kot tudi negativne, težke in boleče), da jim dovolimo, da tečejo skozi nas, ne da bi se zataknili, se z njimi »zlili«, jih nadzorovali in predvsem ne da bi se z njimi spuščali v boj ali beg.
Raziskave kažejo, da čuječnost (»bodi tukaj in sedaj« & »odpri se«) zmanjšuje medosebne težave ter povečuje učinkovitost in dobro počutje.
Naredi tisto kar je pomembno - delovanje v skladu z našimi temeljnimi vrednotami, v skladu s tem, kar si resnično želimo biti/postati, učinkovito ravnanje v smeri smiselnega, polnega in srečnega življenja.
čuječnost
ang. mindfulness
»Čuječnost pomeni osredotočanje pozornosti na določen način; namenoma, v sedanjem trenutku in brez obsojanja«.
Jon Kabat-Zinn
V splošnem je čuječnost praksa namernega usmerjanja pozornosti v sedanji trenutek/ izkušnjo brez argumentiranja, vrednotenja, hrepenenja, averzij, nenaklonjenosti ali dajanja kakršnihkoli sodb. Je spretnost oz. veščina, ki jo razvijemo z meditacijo ali drugim vrstami treningov. V »jedru« je čuječnosti stik s sedanjim trenutkom. To pomeni, da z odprtostjo in radovednostjo zaznavamo, kaj se dogaja tukaj in zdaj, v tem trenutku: svoje misli, občutke, dejanja in vse, kar vidimo, slišimo, se dotaknemo, okusimo in vonjamo. Boljši stik s sedanjim trenutkom nam pomaga, da se lažje distanciramo od težkih misli, občutkov ter nam omogoči, da naredimo več korakov v smeri polnega, smiselnega in usmerjenega življenja.
Prednosti čuječnosti so na vzhodu poznali že tisočletja skozi prakse, kot so zen, joga, meditacija, tai či in borilne veščine. V zadnjem času se je tudi v zahodnem svetu čuječnost zelo uveljavila in postala popularna praksa. Večina procesov ACT psihološke fleksibilnosti se navezuje na čuječnosti, omogoča nam, da stopimo v stik z našimi vrednotami in se ravnamo po njih (tudi ko smo zelo obremenjeni). Čuječnost brez vrednot kot ladja brez krmila.
Procesi čuječnosti razvijajo našo notranjo prožnost in nas osvobajajo psiholoških zank v katere se nehote ujamemo. Čuječnost omogočajo večjo psihološko fleksibilnost. Čuječnost vključuje tako formalne kot neformalne meditacijske prakse ter vaje. Formalne prakse osredotočajo pozornosti na telo, dihanje, občutke ali karkoli, kar se pojavi v danem trenutku. Neformalna čuječnost se osredotoča na pozornosti v toku vsakdanjega življenja. Vaje, ki ne temeljijo na formalni meditaciji, se uporabljajo predvsem v dialektični vedenjski terapiji ter pri ACT-u.
Zakaj prakticirati čuječnost?
-
varno doživljanje neprijetnih misli in občutkov,
-
biti v celoti prisoten, tukaj in zdaj,
-
ozavestiti čemu se izogibamo (pred čim bežimo),
-
biti bolj povezani s samim seboj, z drugimi in s svetom okoli sebe, manj obsojati,
-
povečati samozavedanje,
-
biti manj občutljivi/ranljivi in manj reagirati na neprijetne izkušnje,
-
naučiti se razlikovati med nami in našimi mislimi,
-
imeti bolj neposreden stik s svetom, namesto da bi stalno živeli skozi svoje misli,
-
naučiti se, da se vse spreminja; da misli in občutki prihajajo in gredo podobno kot vreme,
-
več ravnovesja, manj čustvene vzkipljivosti,
-
samo-sprejemanje in sočutje do samega sebe,
-
manj stresa, psihofizično zdravje;
transdisciplinarnost
Transdisciplinarnost je hkrati med disciplinami, prek različnih disciplin in onstran vsaki disciplini.
Interdisciplinarnost & multidisciplinarnost – povezuje discipline, medtem ko istočasno ohranja disciplinarne koncepte in metode. Rezultat aktivnosti je »silos« znanja, ki vključuje posamezne nepovezane dele.
Transdisciplinarnost (skrajšano TD) je hkrati med disciplinami, prek različnih disciplin in onstran vsaki disciplini. TD preučuje pojave z dinamičnim delovanjem na različnih ravneh Realnosti s pomočjo več disciplin hkrati. TD pristop temelji na povezovanju in razvijanju novih konceptov, predvsem v primerih, ko so si disciplinarni koncepti kontradiktorni. TD aktivnosti vključujejo tudi neakademske interesne skupine in so usmerjene k aplikativnim rezultatom in razvijajo znanja in prakse za skupno dobro. Med drugim proučuje okoliščine človekovega delovanja ter spoznava sisteme vrednot. Medtem ko multi- in interdisciplinarnost izhajata iz klasične znanosti, je TD osnovana na podlagi kvantne fizike in teorije kaosa, sistemske teorije, znanosti o zavesti in na osnovi drugih družbenih znanosti. Obstajajo štirje TD stebri: več ravni Realnosti, logika vključene sredine, kompleksnost in celovit sistem človeških vrednot.
TD znanje ustreza novemu tipu znanja, t. i. »IN VIVO« znanju. To novo znanje se ukvarja z odnosom in razmerjem med zunanjim svetom Objekta in notranjim svetom Subjekta. »IN VIVO« (lat. »znotraj življenja«) se nanaša na močne TD integracije, ki upoštevajo različne interesne skupine, kompleksnost, TD vrednote, TD Subjekt, sistemsko razmišljanje, itd. V biologiji se termin »IN VIVO« nanaša na eksperimentalne poskuse s celim, živim organizmom. Nasprotno se »IN VITRO« (lat. »znotraj kozarca«) pristop osredotoča le na izolirano, umetno okolje (npr. laboratorij, epruveta) oz. na posamezni ali mrtvi del organizma, izoliran od običajnega biološkega konteksta z namenom, da bi omogočili podrobnejšo analizo, kot bi to bilo mogoče storiti s celim organizmom.
TD temelji na »logiki vključene sredine«, ki pojasnjuje, kako se lahko prečka ravni Realnosti glede na njihovo nezvezno naravo. Dve sosednji ravni Realnosti sta povezani z logiko vključene sredine, novo logiko v primerjavi s klasično logiko (binarno ali linearno logiko). Nova logika nudi razumevanje naslednjega aksioma: »obstaja tretji člen T, ki je hkrati A in ne-A«.
Na višjih stopnjah zavesti postanejo apolonske vrednote, kreativnost in intuicija vedno bolj izraženi/manifestirani.
»Logika izključene sredine« – za vsako trditev je možno, da je bodisi resnična ali pa je resnična njena negacija - črno-belo razmišljanje oz. lat. tertium non datur: »nobena tretja (možnost) ni dana«. Najstarejša znana formulacija je Aristotelova, ki pravi, da je od dveh nasprotujočih si trditev (kjer je ena trditev negacija druge) ena resnična in druga napačna. Prav tako pravi, da je treba v vsakem primeru potrditi ali zanikati trditev in da je nemogoče, da bi obstajalo karkoli med obema deloma kontradikcije. Gre za binarno/linearno logiko, ki priznava obstoj le ene ravni Realnosti. Takšna logika predstavlja temelj za večino naših družbenih, gospodarskih in političnih ustanov. Binarna logika ne zadostuje za reševanje večine človeških situacij.
TD predstavlja nov način razumevanja kompleksnih problemov. Celovito in enovito znanje, ki se osredotoča bolj na pozitivizem kot na normativizem, lahko učinkovito obvladuje zapletene osebne in poslovne probleme. Na drugi strani redukcionistično oziroma disciplinarno znanje povzroča neuravnotežen način reševanja problemov zaradi izključevanja in omejevanja na ozke segmente in pristope, kar pogosto obrne spiralo reševanja problemov še dodatno navzdol. TD uvaja kvantno logiko kot nadomestilo za linearno logiko in opusti predpostavko obstoja ene same realnosti.
PP & DBT
»Sprejmete tisto, kar je izven vašega osebnega nadzora in se zavežete k dejanjem, ki izboljšujejo vaše življenje.«
PP - Pozitivna Psihologija
Terapije tretjega vala, kot sta zmanjševanje stresa na podlagi čuječnosti (MBSR) in terapija sprejemanja in zavzetosti (ACT), priznavajo paradoksalno naravo nadzora in izogibanja ter se osredotočajo na razvoj obvladovanja težkih misli, čustev in občutkov na podlagi sprejemanja. Obvladovanje, ki temelji na sprejemanju, pomeni sprejemanje pozitivnih in negativnih izkušenj, namesto da bi bežali ali se borili proti njimi. PP drugega vala združuje spoznanja iz terapij tretjega vala psihoterapij. Razcvet ne pomeni biti »dobro branjena trdnjava, neranljiva za spremembe življenja«, ampak sprejeti kompleksno in ambivalentno naravo obstoja.
Leta 1998 je Martin Seligman močno spodbudil področje psihologije, da razširi svoj obseg in se premakne onkraj človeških težav in patologije k človeškemu razcvetu. Po Seligmanu si PP prizadeva premakniti ljudi ne od -5 do 0, temveč od 0 do +5. Cilj PP je povečati dobro počutje. Namesto zgolj osredotočanja na to, kaj je z ljudmi narobe in reševanja njihovih težav, se je treba osredotočiti tudi na to, kaj je z ljudmi prav, in na krepitev njihovih moči.
Vprašanja, na katera želi odgovoriti PP, so:
-
Kakšne so značilnosti ljudi z visoko stopnjo sreče?
-
Kakšne so lastnosti ljudi, ki učinkovito obvladujejo svoje težave?
-
Z drugimi besedami, kakšne prednosti imajo ti ljudje?
Ta vprašanja se ne osredotočajo na negativna stanja. Ta vprašanja nas prisilijo, da razmislimo o večjem vprašanju: "Kaj je z ljudmi prav?" Če se naučimo, kaj razlikuje srečne in prožne ljudi od nesrečnih in togih ljudi, potem bi lahko to znanje uporabili za povečanje sreče in povečanje prožnosti/fleksibilnosti tudi drugih ljudi. Pomembno poslanstvo raziskav PP je torej raziskovanje človeškega vedenja z uporabo pristopa osredotočenosti na prednosti. Pozitivni psihologi drugega vala vključujejo v obravnavo tako pozitivne kot tudi negativne dejavnike človekovega delovanja.
MODEL »JADRNICE« ©
V okviru pozitivne psihologije uporabljamo model jadrnice, ki poenostavljeno prikazuje elemente področij, ki jih obravnavamo v ACT Centru. Je učinkovita metoda za izvajanje coachingov/treningov, ki je znanstveno utemeljena s pristopi kot so pozitivna psihologija, ACT, čuječnost, idr.. Model jadrnice je franšiza, zato je potrebno upoštevati vse zaščitene pravice.
DBT - dialektična vedenjska terapija
Dialektična vedenjska terapija ali DBT (ang. Dialectical Behavior Therapy) je oblika kognitivno-vedenjske terapije, ki se osredotoča na reševanje vedenjskih težav z vključevanjem dialektičnih procesov in strategij, ki temeljijo na sprejemanju. Najbolj je primeren za potrebe klientov, ki trpijo zaradi intenzivne čustvene stiske, ki jim preprečuje, da bi živeli in izkusili kakovostno življenje. DBT je razvila ameriška psihološka raziskovalka in avtorica Marsha Linehan.